Kako se odvija škoromatija

26. decembra na "Svet Štefan božični" so se fantje zbrali v vaški gostilni in pusta zapili. Ta dan so pri gostilničarju odprli račun in "nanj pili" do pusta, ko so s pobranimi darovi račun poravnali. Tu so se dogovorili, kateri lik kdo predstavlja. Pravico do bolj čislanih likov so imeli starejši fantje, mlajši pa so morali izbirati med tistimi, kar je ostalo. Ta dan so izbrali tudi kapota (vodjo), enega ali dva, če je bila vas večja. Izbrali so jih po priljubljenosti, sposobnosti vodenja skupine ter po smislu za šemljenje. Kapo je imel potem pravico odločati o pripravah in izvedbi obhodov. Včasih je reševal nastale težave, predvsem če je kdo od našemljencev preveč pogledal v kozarec. Njegove odločitve so bile za vsakega sodelujočega pravilne. Med našemljenci je bil kapo največkrat oblečen v škoromata z bronastimi zvonci, kar je tudi potrjevalo njegov ugled med ostalimi.

Škoromati so si pripravljali oblačila ponavadi na skrivaj. Ponekod so si začeli pripravljati oblačila šele po svečenici (2. februar), vendar je bilo včasih potrebno začeti tudi prej, posebno če je bil pust že prve dni februarja. Kljub temu so se nekateri strogo držali pravila in so potem pohiteli, "tudi, če ni bilo tiste dni pravega reda, ne v hlevu ne v hiši." Prvi so odšli na obhod škoromati iz Podgrada, in sicer tri tedne pred pustom "na podbiško nediljo" in so ta dan obiskali Podbeže. Pozneje so si obhodi sledili po določenem redu, tako da vasi nista obiskali dve skupini v enem dnevu. Škoromati so hodili v izredno oddaljene vasi, daleč od domačega kraja. Odpravili so se v zgodnjih jutranjih urah, vračali pa pozno zvečer. Fantje z Račic pa so bili zdoma tudi po več dni in so obiskovali kraje po Istri (Čičariji). Omeniti moramo tudi zvončare z Mun, ki so bili vsakoletni obiskovalci brkinskih vasi. Ti so se vračali s svojih obhodov po Istri in so se ustavljali v vaseh ob cesti Kozina - Reka.

Škoromati so domačo vas ponavadi obiskali zadnjo, in sicer na pustno nedeljo ali torek. Fantovske skupine so imele pravico, da so šle prve "pobirat", šele nato so šli lahko tudi otroci in možje. Največ darov so dobili škoromati v domači vasi, vendar so bile radodarne tudi domačije v ostalih vaseh, kjer so imeli hčer za možitev in je bila njihova želja, da bi odšla v vas, iz katere so našemljenci prihajali.

Vedno je obisk škoromatov za domačine predstavljal čast, zato so jih radi sprejeli. S seboj so prinesli veselje in razigranost. Najbolj pa so se jih veselili otroci, ki so jih radi čakali že pred vasjo. Ko so se škoromati približevali, so se pred njimi skrili zaradi strahu, da jih ne bi ujel kleščar v velike klešče in jih "olisal" s sajami. Pogumnejši so jih izzivali, dokler jih kliščari, na veliko veselje skritih in varnih opazovalcev, ni ujel in olisal. Če je bilo žrtev dekle, je bilo obojestransko veselje in zabava še večja.