Prijava

Zgodovina

Ljudje "škoromatijo", pustujejo v mesecu februarju ali marcu, kakor nanese koledar. Našemljene ljudi v okolici Hrušice in Podgrada imenujejo škoromati, v vaseh, ki leže ob cesti proti Kozini so škoromadi, v krajih vzhodno in jugovzhodno od Podgrada pa maškare ali mačkore.

V drugi polovici našega stoletja pa je začel izginjati in se spreminjati zaradi opuščanja kmetovanja, velikega zaposlovanja kmečkih fantov v industriji in odseljevanja mladine v industrijska središča. Spremenjen način življenja na vasi in hitrejši tempo je torej botroval opuščanju tradicionalnega načina šemljenja, ki je zahteval mnogo časa in priprav. Stare like so zamenjali novi, poenostavljeni in preprostejši, nekateri pa so povsem izginili. Nadalje se je stari način šemljenja obdržal samo v nekaj vaseh (Javorje, Hrušica, Podgrad).

Čeprav so škoromati skoraj povsem izginili, izjeme so bili posamezniki, ki se vključujejo med "sodobnejše" našemljence, se fantje pred pustom v nekaterih vaseh še vedno zbero in našemljeni poberejo darove, vendar izključno v domačih vaseh. Ponekod pa so fantovski (moški) privilegij šemljenja prevzeli ter ga ohranjajo v bolj ali manj izvirni obliki otroci. Nadalje približno 50 let nazaj in v izvirni obliki, so se šege oklepali fantje v Hrušici, ki so tudi sloveli kot ena najlepših skupin škoromatov. Žal pa je iz že navedenih razlogov tradicionalen način šemljenja tudi pri njih izginil. Omeniti velja tudi sodelovanje Hruščanov na enem prvih karnevalov ljudskih mask v Ptuju leta 1964. Zanimiva posebnost so Podgrajci, ki so leta 1981 obnovili obhod škoromatov, vendar v spremenjeni, sodobnejši obliki. Pred leti pa so se jim sledili tudi Hruščani, ki so ravno tako obudili svoje like. Like, ki jih je prinesel novi čas, še vedno poimenujejo škoromat.

Čas škoromatom ni bil vedno naklonjen, predvsem med italijansko okupacijo po prvi svetovni vojni, ko so oblasti nerade gledale slovenske običaje. Pa tudi tik po drugi svetovni vojni so bili mnenja, da je običaj potrebno zatreti zaradi strahu pred morebitnimi prikritimi sovražniki mlade države. Tudi cerkev pustovanju ni bila naklonjena. Nikomur pa ni uspelo običaja preprečiti, razpadati je začel sam nekaj deset let pozneje.